V četrtek, 26.10.2017 nas je obiskala prostovoljka Nada in z Društva Hopic. Za nas je ponovna pripravila pogovorno skupino. Sama je zapisala: Tudi danes smo se lepo imeli; prinesla sem svoj klavir, tako da smo na koncu tudi zapeli. Predlagala sem, da mi vsak pove pesem, ki mu je všeč in se jo bom naučila.
Gospod Stane je povedal bolj resno/žalostno pesmico in smo pogovor obrnili v smer poguma: Človek se mora pogumno soočiti z vsemi resnicami življenja – pa tudi če je to smrt. Zatiskanje oči in strah ne naredita nič dobrega.
Ni več luči nocoj.
Kam temne sence greste?
Vzemite me s seboj,
tam v daljne Rimske ceste…
Ni sonca, ni več ptic.
Zaman bile so želje
iz jutranjih meglic
se sliši le povelje:
prišel je čas – ves zmeden;
zdaj moramo narazen.
Moj stol ni več zaseden;
naj ne ostane prazen!