Že  nekaj tednov smo v obdobju socialne distance. Ampak tudi v vsaki stvari, pa če je še tako slaba moremo najti nekaj dobrega. Tako kot pravi pregovor: “za dežjem še zmeraj posije sonce.” Marsikaj hudega sem v življenju že prestala, a, kaj, me še čaka? Tiha želja, videti domače, se nasmehniti…

Danes je dan, poseben dan, srce joče, praznujem namreč rojstni dan. Štejem jih že krepko okoli 90. Prva misel. Mojih ne bo, poklicala me bo hčerka po telefonu in mi voščila, vendar to ni enako pristnemu objemu, stisku rok, orosi se mi oko.

Kazalci na uri se premikajo…

Za dobro jutru, pa  skozi vrata stopi direktorica in ekipa zaposlenih z direktorico, ki te dni skrbi za nas. Maske na obrazu, a vendar opazim, da bo nekaj veselega. Zapojejo mi: “Vse najboljše, draga slavljenka!”

Dobila sem čudovito darilo, za tisto solzico, ki je nisem mogla zadržati, pa je bilo krivo voščilo s strani zaposlenih. Misel, nisem pozabljena, pomembno je samo to, da se imamo radi in da smo zdravi.

Tudi domači me niso pozabili, voščili so mi po telefonu, z glasbeno čestitko, pod balkonom.

 

Final Tiles Gallery id=580 does not exist

 

Kazalci na uri se premikajo …
Preskoči na osrednjo vsebino