Izraz butarica predstavlja snop tradicionalno obarvanih oblancev in zelenja (brinje, tisa, jelka, hrast, bršljan, cipresa, macesen, …) in je del velikonočne simbolike. Butarice v katoliških cerkvah blagoslavljajo na cvetno nedeljo. Ta navada sega v 9. stoletje, poznana je na področju srednje Evrope (Nemčija, Češka, Avstrija) in po vsej Sloveniji. Za butarico obstajajo različna imena glede na posamezna slovenska področja in kraje: na Dolenjskem pušelj ali žegen, v Beli krajini drenek, v Prekmurju in na Štajerskem snop, presmec ali pegelj, na gorenjskem beganica, v Kranjski Gori prakelj, na Primorskem veja in vivnik, v okolici Ljubljane pa butarica ali tudi samo butara. (Damjan J. Ovsec, Velika knjiga o praznikih.)
Pri nas v domu, smo jih tudi pletli. Tako v delovni terapiji, kot v skupinah za samopomoč, ki jih vodijo naše prostovoljke. Nastale so različne, pisane, velike, male,… s trakovi ali pa brez. Važno je to, da smo se vsi imeli fino.
