Beseda HVALA je izraz hvaležnosti, ki je v tem času vse premalo slišimo. Vse preveč zahtevamo, moramo in na ves glas govorimo, kaj vse nam pripada. Mar nam res? Mar ni dovolj, da smo dobili dih življenja? Zavedanje da smo? NE!

Tisoč let že človeštvo živi in tisoč let že bije bitko z dobrim in zlim. Bitko dobi, a vojne nikoli ne konča. Seme zla znova in znova vzkali in se pojavi kot neumna atomska bomba. Svojo moč in grozo kažejo ogenj, voda, zrak in nam govorijo ustavite se. A človek se ne zaveda svoje majhnosti, svoje ponižnosti ne pozna hvaležnosti in potrpežljivosti. Mar se ima za boga? So zemlja, voda, zrak že tisoč let zastrupljeni? Vse zdravo in dobro nam je bilo podarjeno, vse bolno in hudo pa smo si storili sami.

Bile so vojne in ljudje so živeli v negotovosti in strahu. Pred bombami in pokanju pušk so bežali v zaklonišča, se zaklepali in se skrivali po gozdovih.

Kaj pa mi danes? Smo v vojni? Pišemo leto 2020. Kdo si ti ki si očem neviden? Kje jemlješ moč, da brez pokanja pušk in brez prelivanja krvi kosiš smrt med ljudmi? Tvoja spremenljivost, tvoja nepredvidljivost je spravila cel svet v boj po iskanju orožja, cepiva, da te premaga. Danes bogovi v belem jočejo s celo svojo armado pomočnikov, ko v prvi bojni črti rešujejo življenja bolnih ljudi. Udaril si po najšibkejših, onemoglih, ostarelih. Med njimi je tudi meni draga oseba, ki me je nosila pod srcem. V dom starejših sem jo dala v oskrbo dobrim ljudem. Jaz z njo samo govorim, jo obiskujem, oni pa z njo dejansko živijo, zanjo skrbijo. Mehka postelja, topli obrok, igra in smeh, predvsem pa takojšnja pomoč, ki jo nudijo, ko mene ni. Kdo so ti ljudje? Ki so se odločili delati, pomagati tem nebogljenim ljudem, ko sem jaz odpovedala? Kdo v tej bitki trepeta za njihovo dobro, oni ali jaz? So to ljudje, ki so si naložili breme odgovornosti, za skrb ljudi, ki so njihovi varovanci?

Če v bolnišnicah bogovi v belem jočejo, ko se morajo odločiti o življenju in smrti, potem so skrbniki v domovih starejših angeli varuhi, ki tudi jočejo. Pa naj nikar. Naj zaspijo brez solza. Naj se razbremenijo bremena odgovornosti. Zaspijo naj z nasmehom in hvaležnostjo – da so. Naj se jih veselijo tisti, ki so jih nosili pod srcem, naj jih ljubijo tisti, ki prejemajo njihovo brezpogojno ljubezen. Ob sebi naj imajo ljudi, ki jih objamejo, kadar potrebujejo objem. Ob sebi naj imajo ljudi, ki jih varujejo, ko potrebujejo varovanje in jih zaščitijo, če potrebujejo zaščito.

Vse to in še več si zaslužijo preprosto zato, ker so. Bog je samo eden.

Mi vsi pa smo samo ljudje.

Hvala.

Zdenka Meterc

ZAHVALA VSEM ZAPOSLENIM V DOMU STAREJŠIH FRANCA SALAMONA V TRBOVLJAH
Skip to content