Že nekaj časa smo se pogovarjali o potepanju po naših slovenskih krajih. Nekajkrat nam je namero odpihnil veter, ali pa se je v lesku in odsevu dežnih kapelj misel zvodenila, ali nam je bilo prevroče.  Želja se nam je končno uresničila. Skupina stanovalcev se je odpravila z avtobusom v park Alboretum- Volčji potok.

Ob lahkotnem sprehodu smo se večkrat spočili v omamnih sencah, ki smo ga dopoldan pretežno preživeli v omamnih sencah, ki so nam jih ponujala drevesa.  Prečudovito je, ko vsake toliko zapihlja veter in šelestenje listov spremeni v nežno pesem. Drevo je tudi simbol človeške povezanosti. Pod krošnjami smo se umikali  vročini, za trenutek so se tam ustavili drugi sprehajalci, slišati je bilo piščal, mimo nas je  zasopihal vlak,  na igralih smo srečali  tudi otroke, ki so se pod mogočnimi sencami zatopili v igre.

Občudovali smo delo pridnih rok zaposlenih, občudovali smo simfonijo barvnih cvetov, ki jo igra mati narava.

 


Potepali smo se